vremevodevarstvo okoljanaravapodnebne spremembepotresizrak

Toplogredni plini


Z razvojem industrializacije so se močno povečali izpusti v zrak. Sprva smo opažali predvsem škodljive vplive izpustov onesnaževal na zdravje ljudi in na vegetacijo. V zadnjih dveh desetletjih pa se čedalje bolj zavedamo učinka, ki ga ima povečana koncentracija toplogrednih plinov (TGP) v ozračju na podnebje našega planeta. Značilnost TGP je, da absorbirajo dolgovalovno sevanje, s čimer vplivajo na sevalno (toplotno) bilanco Zemlje. Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina CO2 se je od leta 1750 povečala za okrog 40 %, povprečna globalna temperatura na zemeljskem površju pa se je v zadnjih 130 letih zvišala za okoli 0,85 ± 0,2 °C. Znanstveniki, združeni v Medvladnem odboru za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC), so že v svojem 4. poročilu z 90 % gotovostjo potrdili, da je dvig temperature od leta 1950 posledica človeških dejavnosti. Na voljo je tudi že  peto poročilo IPCC; za oblikovalce politik so avtorji tega poročila pripravili povzetek, kjer so zbrani ključni poudarki celotnega poročila. Slovenski prevod povzetka je na voljo v glasilu Slovenskega meteorološkega društva (SMD).

Že leta 1992, ko se je le malokdo zavedal vpliva izpustov TGP na podnebje, je bila v Rio de Janeiru sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki jo je Slovenija ratificirala leta 1995. Ena izmed sprejetih obveznosti je redno poročanje, in sicer o stanju izpustov (evidence), ukrepih za njihovo zmanjševanje ter o spremljanju podnebnih sprememb in ukrepih za zmanjševanje posledic sprememb. Z vstopom Slovenije v EU smo prevzeli tudi obveznosti za poročanje, ki nam jih nalaga evropska zakonodaja in sicer Uredba (EU) št. 525/2013, ki pa Sloveniji, razen zgodnejših rokov za poročanje, ne nalagajo bistveno drugačnih obveznosti, kot jih narekuje konvencija.

Slovenija mora vsako leto poročati (Evropski komisiji do 15. marca in Sekretariatu UNFCCC do 15. aprila) o nacionalnih evidencah antropogenih izpustov in ponorov toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola. Evidence vseh držav članic morajo biti izdelane po dogovorjeni IPCC metodologiji

Plini, ki jih spremljamo v evidencah TGP so: ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4), di-dušikov oksid (N2O) ter tako imenovani F-plini, ki obsegajo fluorirane ogljikovodike (HFC), perfluorirane ogljikovodike (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Da lahko različne toplogredne pline med sabo primerjamo in seštevamo, jih moramo prej pomnožiti z njihovim toplogrednim potencialom, ki se izraža v razmerju glede na toplogredni učinek CO2, ki je po dogovoru 1. Toplogredni potenciali ostalih plinov, pa so na voljo v 4. poročilu IPCC (AR4).

V skladu z IPCC metodologijo izpuste toplogrednih plinov prikazujemo porazdeljene v pet osnovnih kategorij: raba energije, industrijski procesi in raba proizvodov, kmetijstvo, gozdarstvo z rabo in spremembo rabe tal (LULUCF) ter odpadki.

Slovenija je oktobra 1998 podpisala in julija 2002 ratificirala tudi Kjotski protokol, s katerim je prevzela obveznost 8 % zmanjšanja izpustov TGP v prvem ciljnem obdobju 2008 - 2012 glede na izhodiščno leto. Pravila o izvajanju Kjotskega protokola omogočajo doseganje ciljev z zmanjšanjem izpustov TGP in s povečanjem ponorov (vezavo CO2).  V skladu s sklepom Konference pogodbenic UNFCCC, so bili najvišji dovoljeni ponori, ki jih je Slovenija lahko uveljavila v ta namen 1.320 kt CO2 na leto. Kot dopolnilo k domačim ukrepom zmanjševanja izpustov TGP so na voljo tudi trije Kjotski mehanizmi, in sicer: skupno izvajanje (JI), mehanizem čistega razvoja (CDM) in mednarodno trgovanje z izpusti (ETS).  Slovenija je z uveljavljanjem ponorov  (1.320 kt CO2 na leto kjotski cilj presegla za 3 %.

V Parizu se je decembra 2015 na podnebni konferenci zbralo 195 držav, ki so sprejele univerzalni, pravno zavezujoči dogovor za zaustavitev globalnega segrevanja. Pariški sporazum predvideva prehod v nizkoogljično družbo na globalni ravni, ekstremno zmanjšanje porabe fosilnih goriv in zvišanje povprečne temperature za največ 2oC glede na predindustrijsko dobo. Sporazum, ki je stopil v veljavo 4. novembra 2016, bo nadomestil kjotski protokol iz leta 1997, ki je veljal v obdobju 2008-2012, uporabljati pa se bo začel po letu 2020.

Za omejitve izpustov do leta 2020 globalnega sporazuma ni, si je pa EU zadala svoj cilj, da zniža izpuste TGP do leta 2020 za 20 % glede na leto 1990. Za sektorje, ki so vključeni v emisijsko trgovanje (EU ETS) bo to dosegla tako, da bo postopno zmanjševala količino razpoložljivih kuponov, ki bodo na voljo na dražbah. Za sektorje, ki niso vključeni v EU ETS, pa je vsaki državi članici z  Odločbo o delitvi bremen v Prilogi II določen individualni cilj glede na njen bruto družbeni proizvod (BDP). Tako bodo morale najbogatejše članice znižati izpuste do 20 % glede na leto 2005, medtem ko bodo lahko najrevnejše te izpuste celo povišale. Za vsako leto iz obdobja 2013 – 2020 imajo države članice dodeljene količine izpustov, ki jih ne smejo preseči. Slovenija lahko tako celo poveča svoje izpuste iz sektorjev izven EU-ETS za 4 % glede na leto 2005, ki je izhodiščno leto za cilj EU.

Skupni izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji so leta 2017 dosegli 17.453 Gg (gigagram= 1000 ton ali 1 kilotona) ekvivalenta CO2 kar je 14,5 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986. K znižanju izpustov sta najbolj prispevala sektor energetika (-28,1 %) in sektor raba goriv v industriji in gradbeništvu (-62,4 %). Skupni izpusti so se v letu 2017 v primerjavi z letom poprej znižali  za 1,3 %, k čemur je največ prispeval promet.

V skupnem deležu izpustov TGP ima v Sloveniji največji prispevek CO2 (v letu 2017 kar 81,7%). CO2 nastaja predvsem pri zgorevanju goriva in pa tudi pri industrijskih procesih, predvsem tistih, kjer kot surovino uporabljajo karbonate. Sledi metan (12,0 %), ki večinoma izvira iz odpadkov in kmetijstva, ter didušikov oksid (4,0 %), ki prav tako nastaja predvsem v kmetijstvu, opazni pa so tudi izpusti didušikovega oksida iz cestnega prometa. Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6), so zelo majhni vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv (2,2 %).

Slovenija z uvedbo sistema EU ETS na doseganje kjotskega cilja lahko vpliva samo z izvajanjem ukrepov, ki omejujejo izpuste iz virov, ki niso vključeni v EU ETS. Ukrepi so podrobneje opisani v Operativnem programu ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (december, 2014).

Slovenski izpusti iz sektorjev, ki niso vključeni v EU ETS, so bili v letu 2017 10.883 kt CO2 ekv., kar je za 2,8 % nižje kot v predhodnem letu, in kar za 10,8 % nižje od najvišjih dovoljenih izpustov za to leto. Slovenija je tako na dobri poti, da bo dosegla cilj, ki ga ima v okviru EU do leta 2020.