vremevodevarstvo okoljanaravapodnebne spremembepotresizrak

Onesnaževala zraka


Onesnaževanje zraka, ki je nastajalo kot posledica industrializacije, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postalo resna težava po vsej Evropi. Glavni krivec za onesnaževanje zraka je bilo izgorevanje fosilnih goriv, predvsem premoga slabše kakovosti. Še zlasti je bilo onesnaženje zraka opazno na severu zemeljske poloble, kjer se je odražalo kot zakisljevanje, evtrofikacija in prisotnost različnih onesnaževal (težke kovine, obstojna organska onesnaževala), ki tam niso nastajala, ampak so pripotovala po ozračju od drugod. Številne študije so pokazale, da lahko onesnaževala zraka prepotujejo več tisoč kilometrov preden se odložijo in povzročijo škodo. To je pomenilo, da je za reševanje teh težav nujno sodelovanje na mednarodni ravni. Zato je bila leta 1979 sprejeta Konvencija o onesnaževanju zraka preko meja na velike razdalje (CLRTAP), ki jo je do danes ratificiralo 51 držav članic. V okviru konvencije CLRTAP so postopoma nastajali posamezni protokoli, ki države članice zavezujejo k zmanjševanju izpustov posameznih onesnaževal v zrak in k vodenju evidenc nacionalnih emisij onesnaževal zraka. Tako je danes v veljavi osem protokolov:

  • 1984 Protokol EMEP – v veljavo je stopil 28. januarja 1988. Slovenija ga je ratificirala 6. julija 1992;
  • 1985 Protokol o zmanjševanju emisij žvepla (prvi žveplov protokol) – v veljavo je stopil 2. septembra 1987. Slovenija ga ni ratificirala;
  • 1988 Protokol o nadzoru nad dušikovimi oksidi (NOx protokol) – v veljavo je stopil 14. februarja 1991. Slovenija je pristopila 5. januarja 2006;
  • 1991 Protokol o nadzoru nad emisijami hlapnih organskih spojin (VOC protokol) – v veljavo je stopil 29. septembra 1997. Slovenija ga ni ratificirala;
  • 1994 Protokol o nadaljnjem zmanjševanju emisij žvepla (drugi žveplov protokol) – v veljavo je stopil 5. avgusta 1998. Slovenija ga je ratificirala  7. maja 1998;
  • 1998 Protokol o težkih kovinah (HMs protokol) – v veljavo je stopil 29. decembra 2003. Slovenija ga je ratificirala 9. februarja 2004;
  • 1998 Protokol o obstojnih organskih onesnaževalih (POPs protokol) – v veljavo je stopil 23. oktobra 2003. Slovenija ga je ratificirala 15. novembra 2005;
  • 1999 Protokol o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona (Göteborški protokol) – v veljavo je stopil 17. maja 2005. Slovenija ga je ratificirala 4. maja 2004.

Agencija RS za okolje letno pripravlja državne evidence emisij onesnaževal zraka. Za popis emisij v ozračje uporabljamo metodologijo EMEP/EEA. To je predpisana metodologija za vodenje državnih evidenc emisij in poročanje o emisijah v skladu z Zakonom o ratifikaciji konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, njenimi protokoli in za izpolnjevanje zahtev iz direktive (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka.

Spremljamo sledeča onesnaževala:

  • osnovna: žveplovi oksidi (SOx), dušikovi oksidi (NOx), nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC), amonijak (NH3) in ogljikov monoksid (CO);
  • delci: PM2,5, PM10, TSP in črni ogljik;
  • težke kovine: svinec (Pb), kadmij (Cd), živo srebro (Hg), arzen (As), krom (Cr), baker (Cu), nikelj (Ni), selen (Se), cink (Zn);
  • obstojna organska onesnaževala (POPs): policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH), dioksini/furani (PCDD/PCDF), poliklorirani bifenili (PCB) in heksaklorbenzen (HCB).

Slovenija mora vsako leto, najkasneje do 15. februarja, poročati Sekretariatu konvencije CLRTAP in Evropski komisiji o nacionalnih evidencah emisij onesnaževal v zrak za predpreteklo leto. Poleg tega pa mora do 15. marca pripraviti tudi opisni del poročila (Informative Inventory Report). Vsa poročila so odložena na CDR (Central Data Repository), kjer so javno dostopna.

Slovenija mora poročati o emisijah obstojnih organskih onesnaževal tudi v skladu z zahtevami iz Stocholmske konvencije in Uredbe (EU) 2019/1021 Evropskega parlamenta in Sveta o obstojnih organskih onesnaževalih, ki jo dopolnjuje slovenska Uredba o izvajanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta ES o obstojnih organskih onesnaževalih.

Stocholmska konvencija in Uredba o obstojnih organskih onesnaževalih vključujeta posamezna onesnaževala in zahteve, ki so tematsko razdeljene na tri sklope:

  • spojine, ki so POPs, oziroma pripravki, ki POPs spojine vsebujejo in so prepovedane za proizvodnjo in uporabo. Izjemoma se nekatere še lahko uporabljajo, predvsem v zdravstvu, kadar ni ustreznega nadomestila;
  • nenamerne emisije POPs;
  • ravnanje z odpadki, ki so POPs ali pa vsebujejo POPs.